Samospoznavanje se sliši tako razumsko. Kakšna je vloga čustev v tem procesu?

O čustvih in razumu smo navajeni razmišljati kot o dveh ločenih, celo nasprotujočih si duševnih procesih. Dejansko pa ni tako. Vse to, čemur pravimo čustva, so odzivi na naše interpretacije sveta, ne na neposredne zaznave. Naše misli so bistven del našega čustvovanja, brez njih bi obstajali bolj ali manj le telesni občutki. Po drugi strani se naše misli večinoma vrtijo okoli tem, ki so čustveno nabite, ostale nas ne zanimajo. Ko torej spoznavamo sami sebe, se z roko v roki odvija oboje: razpirajo se naše misli in naša čustva. Samospoznavanje najbolje poteka takrat, ko se ukvarjamo s temami, ki so "žive", torej čustveno aktualne. Te teme spontano vlečejo pozornost k sebi. Če uspemo ohraniti to energijo in se hkrati od njih nekoliko razumsko odmakniti, pri čemer zelo pomaga drugi, čustveno nevpleten človek, se lahko doživljanje strukturira na novo - pride do uvidov, ki so vedno zelo čustveni: novim miselnim povezavam sledijo čustvene razbremenitve.