Psihološko in psihoterapevtsko delo z ljudmi navadno razumemo v kontekstu pomoči. Nenazadnje ju uvrščamo med tako imenovane "pomagajoče poklice". Težnja po pomoči pa ima nemalokrat svojemu plemenitemu namenu prav nasproten učinek, saj zapira pot do globljega razumevanja problematike. Usmerjenost v pomoč je namreč redko, če sploh kdaj, prosta predstave o zaželenem oziroma pravilnem končnem stanju, ki določa okvir tega, kar smo pripravljeni videti in razumeti. Če uspemo namero pomoči umestiti v širši kontekst raziskovanja, ne da bi pri tem izgubili na empatičnosti, odpremo prostor, v katerem se doživljanje klienta lahko neovirano razpre in se tudi začne spontano urejati. Pri tem premiku nam v začetku lahko pomagajo, kasneje pa iz njega naravno izhajajo načela pogovarjanja.