26. 3. 2012, dopolnjeno 10. 3. 2014

Slišati in biti slišan, razumeti in biti razumljen

Zakaj nas težnja po skupni resničnosti razdvaja

Skupna resničnost je prostor, v katerem se srečujemo. Brez nje bi bili brezupno ločeni od vseh in vsega ter osamljeni v svojem lastnem svetu. Zato je vzpostavljanje in vzdrževanje skupne resničnosti eden naših najglobljih motivov. Nestrinjanje drugih ljudi z nami nas naredi negotove in sproži težnjo po vplivanju nanje, da bi ponovno vzpostavili porušeno resničnost. Prav zapletanje v medsebojno prepričevanje pa nas, paradoksalno, še bolj oddaljuje in razdvaja. Ker doživljanje drug drugega umerjamo po Prokrustovi postelji tega, čemur smo pripravljeni priznati resničnost, ustvarjamo točno to, kar hočemo preprečiti: zaprtost v lasten svet pravilnega in nepravilnega, resničnega in neresničnega. Iz razumevanja odnosa med subjektivnim in objektivnim ter vloge obojega pri uravnavanju naših medsebojnih odnosov izhaja način komunikacije, ki mu pravim preprosto "pogovarjanje". Upoštevanje njegovih načel, čeprav sprva nekoliko nenavadnih, nas popelje k spoznavanju področij sebe in drugih, ki v običajnem oklepanju skupne resničnosti ostajajo skrita.